V današnejm zapisu govorim o tem, kako se lahko odločiš, da ne boš verjela splošni prepričanosti, splošnemu mnenju ampak da se boš zanesla nase, svojo notranjost oz. “svojo glavo”. Kar o sebi, o ljudeh in o svetu verjameš, bo postalo tvoja resnica in življenje ti bo to, kar misliš in verjameš samo zrcalilo, odsevalo, da boš lahko rekla: “vidiš, res je tako.” Zakaj je tako? Ker nas Univerzum ljubeče podpira pri vsemu kar misllimo in nam da tega še več.

Ti bom kar povedala iz prakse oz. dogodka, ki sem ga doživela, ko smo na morju odšli na izlet.

Še prej pa: vem, da si tudi sama večkrat priča posploševanju: Hrvati so nesramni; na nas gledajo zviška in so neprijazni; Slovenci smo taki in taki…glede različnih poklicev: ti so taki in taki…skratka veš, kaj mislim.

Če nas veliko verjame podobno, se ustvari neka splošna klima prepričanja, da je tako res. To je kolektivna zavest. Spreminjati jo pričnemo ponovno tako, da pričnemo spreminjati svoje poglede.

In tako posplošimo in verjamemo in s svojim notranjim odnosom RES USTVARIMO TO, da se npr. Hrvati do nas vedejo neprijazno. Potem jim damo zares razlog: “e ovi dosadni Slovenci.” Tako potem posplošujejo tudi oni.

Kjerkoli si, kamorkoli greš…najdeš prijazne in neprijazne ljudi…najdeš takšne in drugačne. Najdeš dobre, najdeš slabe. Najdeš nekoga, ki bi zate naredil vse, najdeš nekoga, ki ne bi nič.

Zato te prosim prihodnjič, da razmisliš, ko posplošuješ, ker tako vplivamo en na drugega.

Nikdar ne moremo trditi: Slovenci so zadrti in hladni, ker to ni res!! So tudi zadrti in hladni, ampak nikakor ne vsi! Kot bi pospoševali, če gledava sedaj kot ženski:
“vsi moški so saj veš kaj…p***sci…” In to govorimo in delamo milijonkrat.
Draga moja: če imamo ta prepričanja, verjemi in polagam ti na srce: ne upaj, da bo v tvoje življenje prišel “pameten” in ljubeč moški. Moški, ki te bo tretiral kot princesko.
Niti najmanjše možnosti nimaš da bo moški več kot to, kar si misliš na splošno o njih.

In to lahko preneseš na vsa življenjska področja.

Vrniva se nazaj, k Hrvatom. Ko gremo na morje, gremo na Hrvaško ali v Slovenijo.

Pa se ustaviva pri Hrvatih. Vsako leto zasledim kakšen naslov (ampak nikakor na članek več ne kliknem; ker s svojim klikom to podprem) ali kje zaznam, kako so Hrvati do Slovencev neprijazni, da nismo zaželjeni gostje itd…

Prisežem, da v vseh teh letih niti ENKRAT nisem doživela kakšne samcate neprijaznosti.
Letos sem dala temu še večjo pozornost – seveda, ker se ukvarjam z zavestnim delovanjem sem še bolj pozorna; Na vsakem koraku, lokalu, restavraciji…Totalno ljubeči in prijazni. Ko smo prišli po palice za minigolf: ” Eeee…pa gdje ste moji dragi Slovenci. Baš mi je drago, da ste ovdje,” je rekla gospa. Vmes sem šla po vodo in vprašala, če ima kakšno vodo, ki ni iz hladilnika: “ma imam ja sve. Mislim na vas i male bebe…evo ti draga Slovenka.” Gospa je bila takooo prijazna, tako se je trudila in resnično se je dotaknila mojega srca. Kamorkoli smo šli, kjerkoli smo bili smo bili dobrodošli, so bili prijazni, spraševali so nas – kako smo, kako je v Sloveniji. In veš kaj: HVALILI smo Slovenijo in Slovence. To pomeni tudi TEBE smo hvalili in govorili ter širili dobro o tebi, ker si Slovenka 🙂
Seveda je pri nas veliko stvari, ki bi jih naj spremenili. Ampak – tisto kar širiš, tisto raste. Zato se odločam, da širim pozitivne novice ali izpostavljam pluse.
Skratka ponovno sama prijaznost. Zelo, zelo so se trudili, da bi nam ustregli na vsakem koraku. Kot da so neizmerno hvaležni, ker smo njihovi turisti. Zaznala sem veliko topline in ljubezni.

Je pa res tudi to, da smo tudi mi prijazni!! Sama in moja družina na njih ne gledamo zviška, ampak jih gledamo ljubeče in prijzano. Z njimi se pogovarjamo odprto in ljubeče.

In res je tudi to: lahko obrnemo tako ali drugače – z njimi imamo zgodovino, ki je zapisana v našem celičnem zapisu. Vsaj našem še. Naši otroci in prihodnje generacije tega več ne bodo tako občutile. In smo si bolj blizu kot z narodi, s katerimi nimamo takšne zgodovine. Veliko vsega je med nami bilo in se “še vleče.”

Večkrat slišim: “Jaz že ne bom govorila hrvaško. Naj se oni potrudijo.” In ta aroganca se ZAZNA že na en kilometer. Potem se pa čudimo. Kdo potem ustvarja tako klimo?
Če ne znaš govoriti hrvaško, razumem. Če pa znaš? Zakaj pa ne bi? Žal je zgodovina nanesla tako, da oni ne znajo slovensko. Veliko več Slovencev zna hrvaško, kot Hrvatje slovensko. In to je naša prednost!! Ne slabost. Znaše jezik več, lahko si ponosna nase. Tako pač je. Včasih se mi celo zdi, da prav zaznam, da se nekje počutijo krive, da ne znajo slovensko. In potem poskušajo s slovenskimi besedami – spet, da bi nam ugodili.
Enostavno je tako naneslo, da oni ne znajo slovensko tako kot mi hrvšako.
Vem, da je med nami morda veliko “zgodovinskih” zamer glede delitve ozemlja…Vse se lahko dogovorimo, če je interes in vse je jasno določeno. Ampak zdaj ne bova o tem. Da ne zaidem iz teme. To je podobno, kot če greš na v Ameriko in govoriš angleško. Ne pričakuješ, da se bodo oni prilagodili in govorili v tvojem jeziku. Se prilagodiš. Kot sva že govorili o rutah – prilagodi se sistemu, v katerega vstopiš. Ti si gost.

Zato spustimo tekomvalnost med nami, ker je nepotrebna. Če je (še) nismo zmožni, raje ostanimo doma ali gremo kam drugam.

Z ladjico smo se peljali na izlet. Za vse je bilo dovolj prostora in sedežev. Nekaj sedežev je bilo celo še prostih. ” Za vse dost', če ni faušije.” Seveda – do konca vožnje nekako pričakuješ oz. je jasno, po tihem dogovoru in kulturi, da sediš na istem sedežu. Se ti zdi smiselno? Če greš v kino in greš vmes na wc, pričakuješ, da ko boš prišla nazaj, te bo sedež čakal? No, najbrž je odgovor pritrdilen.

Po pol ure vožnje sva z mojo sorodnico vstali in naredili dva koraka stran od sedeža, na drugo stran katamarana, ko sva opazovali naravo in otok iz druge strani. Na svojem sedežu sem pustila čez naslonjalo klobuček in vodo, moja sorodnica torbico in vodo…in poglej: naenkrat na mojem sedežu sedi Slovenka, na stolu zraven pa njena hčerkica (cca. 3 leta je bila stara). Pristopim zraven, gledam, čakam, da bo kaj rekla, vprašala ali vstala, začudeno, priznam da sem za trenutek otrpla in nisem mogla reči ni….V tistem trenutku pride njen mož, ki mu je bilo vidno neugodno in reče: “Zasedela si mesto. Ampak tebi ni treba nič razlagati, saj si noseča.” Stojim zraven svojega moža in še vedno strmim, še vedno nisem morala nič izustiti…ona gleda arogantno in totalno zvišeno stran…jaz še zmeraj otrpla (razmišljala sem, zavestno, kako bi se odzvala).

Vzela sem si trenutek, da razmislim, ker nisem mogla verjeti. Nato sem ubrala zanimivo taktiko – z možem sva stala pred njo in sem mu razlagala: “Si videl to? Si zamisliš kaj takega, kako je tale to izplejala? Govoriva o aroganci? Brez kakršnega koli vprašanja: “Oprostite, je tukaj prosto? Lahko sedem oz. bi bili pripravljeni zamenjati sedeže? Karkoli?” Tako, da nisem rekla njej ampak sem ji dala lekcijo drugače. Tako sem pač tokrat začutila. Njenemu partnerju je bilo takoooooo nerodno.

Zgodba naprej. Nato pridemo iz katamarana in se vkrcamo za izlet po otoku z vlakcem.
Vsi že sedimo, zraven nas ostanejo prazna samo še tri mesta v celem vlakcu!
Kaj misliš, kdo se je prisedel??? :))))))) Točno ta družina!!! Mi smo se samo nasmejali in rekli: IZRAVNAVA. Glej ti UNIVERZUM!!! Takooooooj, je dal lekcijo. Ko bi ti vedela, s kakšno ponižnostjo so vprašali: “ali je tukaj še prosto?”

Zanimivo a ne? 🙂

Ne ne, ni še konec!! :)))))

Nato smo seveda odšli s katamaranom nazaj. Nekje 10 min. prej smo se odločili da se vkrcamo nazaj in počakamo na odhod. In spet smo se nasmejali. Prej smo se pogovarjali: “Glej zdaj ti to, ko bo ta slovenka že eno uro prej gor, da bo dobila te sedeže.” Pridemo gor in res: “vse si je “pofočkala.”

S hčerko sedita. Še nekaj minut je bilo do odhoda. Hčerkica ji reče: “mami, mene lulat (njunega očija oz. partnerja še ni bilo gor). Mamica ji reče: “pa ne zdaj, bova te dobre sedeže izgubili.” No, in potem sta šli dol, na stranišče. Kako jo je bilo strah, da ji bom zasedla sedeže!!! Joooooooj, ko bi ti vedela!!

Poglej – res sem imela priložnost, da ji zanalašč zasedem, ker bi ji lahko. Ni je več…čeprav je imela tam torbo. Ampak mi niti na kraj pameti ni padlo, da bi sedla tja, saj si je že “pofočkala” mesto. Ona je 100% pričakovala, da bom sedla tja. Ampak veš – nisem kot ona in če bi naredila isto, bi bila kot ona. Če bi, ne bi zase naredila nič.

Skratka cela štorija! In nenehno se je nad vsem pritoževala…Zdaj če bi posploševali Slovence po njej…Ojoj…Kako bi nas lahko opisali.
Zanimivo – zelo zanimivo in mi je dalo misliti. Ja, tudi maščevala bi se lahko in mi je življenje ponudilo priložnost. In iz te lekcije sem ozavestila ogromno.

Zato se potrudimo, da smo MI LJUBEČI in PRIJZANI. Takšni bodo potem drugi do nas.

Hvala, ker si prebrala <3 <3 Tako se ozaveščava in vplivava na vso klimo <3