BILA SEM ČISTO NA TLEH

Draga moja, lepo pozdravljena.

Res sem zelo, zelo vesela, da se druživa in sva v kontaktu.

Rada delim sebe s tabo – ker vem, da sva si zelo podobni.

Podobni sva si bolj, kot si lahko predstavljaš.

Misliš, da ne vem, kako je to, če si ponižan, prizadet, izdan, razočaran, žalosten, jezen in si včasih preprosto želiš, da bi se izničil, da te nebi več bilo in da si samo v napoto drugim in celemu svetu in da izgineš s tega bednega, umazanega sveta?

Tudi to vem, kako zelo, zelo, zelo lahko boli – ampak ne ta fizična bolečina. Tista, saj veš – ko ne boli fizično ampak ko te trga po notranjosti.

Notranja stiska je bila včasih tako močna, boleča, da sem si včasih želela, da bi bilo bolje, če bi me kdo “mahnil”, kot da bi me bolelo srce.

V mojem življenju se je zgodil velik, velik preobrat že kmalu, v času odraščanja.

V času pubertete, v času, ko je naša nežna duša najbolj občutljiva.

V prvem letniku srednje šole, na navaden šolski dan v naš razred previdno, potihoma in z veliko žalostjo na obrazu vstopi naša predraga, prekrasna razredničarka. Vedno mi je bila všeč, ker sem imela občutek, da nas nekako razume. Da razume nas, ki odraščamo, ki se iščemo in se z glavo zaletavamo v zid. Še danes sva v kontaktu – stala mi je ob strani vsa štiri leta mojega šolanja.

Ampak na ta dan je bila res drugačna. Bila je bela, hladna kot zid. Iz ust ni uspela izgovoriti niti pozdrava. Vedela sem. Vedela, da je nekaj hudo narobe.

Bila sem ravno pri jutranji malici, ki sem jo zmeraj pojedla čisto na začetku prve ure. Te malice se prav dobro spominjam. Mama mi je pripravila rženi kruh z maslom in domačo jagodno marmelado. Od takrat ga nisem več jedla.

No, malica ni trajala dolgo in nisem je uspela pojesti do konca. Kruh mi je padal iz rok.

Obnemela sem.

Obstala sem.

V trenutku se mi je zrušil ves svet.

Draga razredničarka nam je sporočila res žalostno novico. Da je umrl. Naš dragi sošolec.

Zakaj takšna naveza, če nekoga poznaš samo tri mesece, ker je bil ravno začetek šolskega leta?

Ne, ne. Iz moje strani ni bilo tako. Poznala sva se že 9 let, saj sva bila sošolca tudi v osnovni šoli. Celo osnovno šolo. Nato sva se vpisala tudi na isto gimnazijo in bila sošolca naprej.

(V tem trenutku jokam, ko to pišem. Tega še nikdar nisem napisala in tako globoko delila z večjim številom ljudi. Ampak zdaj zmorem in si to želim. Ni me več strah. Ta jok je drugačen, kot je bil takrat – jok obdan z ljubeznijo, odpuščanjem in razumevanjem. S tem ti želim dati vedeti, srčno vedeti, da nisi sama).

Ne samo sošolca. Tudi prijatelja in soseda. Živel je blok zraven mene. Vsako jutro se je ustavil pred mojim blokom, mi pozvonil in odšla sva skupaj v šolo.

Na ta dan ga ni bilo in v šolo sem odšla sama. Počakala sem še nekaj trenutkov, se ozirala, če od kje prihaja; ni ga bilo in sem odšla. »Ah, morda pa je zbolel«, sem si mislila.

Kje se je vse skupaj zataknilo?

Prejšnji dan sva odšla skupaj iz šole. Od celega šolskega dneva, toliko informacij in nalog sem bila utrujena.

Na poti domov sva hodila, kar počasi in leno. Pogovarjala sva se. Razlagal mi je o bordanju. Kako mu je to všeč, kako rad borda in da se bodo kmalu s starši odpravili na zimske počitnice. Spomnim se, kot da bi bilo včeraj. Sama nisem razlagala nič kaj posebnega, sem bolj poslušala. Tako sva se ustavila pred mojim vhodom in se poslovila.

To je bilo to. Videla sem ga zadnjič v svojem življenju – bil je eden redkih prijateljev tistega obdobja, ki me je podpiral pri mojih idejah in sanjah. Všeč mu je bilo to, da se ukvarjam z glasbo. Imela sem ga rada.

Nato pa konec. Ni ga več, kar naenkrat. Moja prva, globoka, zavestna izkušnja s smrtjo. Občutek, kako je to, če nekdo umre.

Videla sem ga ZADNJA. Bila sem zadnja, ki se je z njim pogovarjala.

Potem pa se mi je sesul svet: krivili so me! Obtoževali so me! Krivili so me, če nisem nič slutila, če nisem vedela, če mi ni nič namignil ali rekel…

Sošolci, ostali in njegova takratna najstniška ljubezen so krivili mene, da sem JAZ tista, ki bi lahko to preprečila.

Veš, kako zelo, močno, grozno je to bolelo? Ko sem prevzela krivdo za njegovo smrt nase? Zato, ker sem verjela drugim, da je to res?

Takrat se mi je sesul svet. Pri 16 letih sem bila najbolj depresivna in najbolj žalostna in prizadeta na svetu. Ta izkušnja me je spremenila. ZA VEDNO. To je bil tisti odločilni (če lahko izpostavim močne dogodke iz življenja) trenutek, ki mi je porušil ves svet. Pa samo najstnica sem si želela biti. Želela sem razmišljati o tem, kateri fant mi je bolj všeč, kaj si naj oblečem…ne pa o smrti in tako močni krivdi. Bila sem shirana. Brez apatita. Tudi jesti nisem mogla več. Imela sem 43 kg. Izgledala sem kot sama smrt.

Težko, s težavo sem to prebolela. Potrebovala sem leta, da sem si ODPUSTILA in da sem odpustila drugim, ki so me krivili za njegovo smrt. Ampak sem. Moja notranja luč je bila močnejša. Vodila me je.

Te zanima kaj se je zgodilo? Še sama ne vem dobro. Nikdar nismo izvedeli prave resnice. Naj bi šlo za samomor; naj bi si del vrvi ovil okrog vratu in si vzel življenje. Lahko, da je bilo samo nesreča. Potem smo izvedeli, da je bil oče precej strog glede ocen. V tistem tednu je pisal biologijo cevk (čeprav je bil dober učenec, priden in vesten in mu je pač spodletelo) in naslednji dan je bila govorilna ura. Ne vem…

In nikdar ne bom pozabila, dne, ko smo se od njega poslovili – bil je zelo hladen zimski dan. Takrat so mi na nogah zamrznili prsti, ker me je tako zeblo in od takrat naprej sem imela s podhladitvijo prstov pozimi vedno znova in znova težave. Še nikdar nisem tako jokala. Jokala, jokala, jokala… in ko sem opazovala ostale, nihče ni tako jokal. Enostavno nisem morala prenehati. Potem me je nekaj časa toplo objemala tudi razredničarka iz osnovne šole – z učitelji sem imela pač srečo. Večina je bila kar srčnih. Ali pa sem jih pač jaz tako videla. Vsaj malo me je pogrela.

Ta izkušnja me je spremenila. Za vedno. Nikdar več nisem bila ista.

Tako se je začelo – moje prvo potovanje navznoter. Moje prve knjige. Tako sem spoznala njo, Louise. Tako sem spoznala njega, Aleša – mojega varuha in prijatelja. In vse ostale duhovne učitelje, moje pomočnike. Moje angele.

Potrebovala sem čas, da sem predelala to izkušnjo in še druge, ki so bolele. In sem jih. Z delom na sebi.

Če je uspelo in uspeva meni, lahko uspe tudi tebi.

Vedi, da so tisti, ki so sedaj »razsvetljeni« ali pa srečni, prestali vse to. Ni jim bilo lahko.

Zato te razumem. Vem, kako ti je včasih hudo.

To je samo del moje zgodbe. Še jih je bilo. Ampak počasi…

V teh 20 letih dela na sebi sem preizkusila marsikaj. Različne tehnike, metode, variante.

Pripravila sem program, ki je nastajal kar nekaj časa. Tak program, ki bo pomagal tudi tebi in mnogim pri tem, da pričnejo živeti sebe in svoje sanje.  Več o tem ti povem prihodnji teden.

Vedi, da je lahko drugače in da ti ni treba danes in zdaj živeti preteklosti.

Tukaj sem, da ti pokažem pot, kako se lahko preteklosti osvobodiš! Jeseni še močneje, z NOVIM PROGRAMOM, ki je en najmočnejših na svetu, kar jih obstaja.

In JA – JAZ VERJAMEM VATE IN V TVOJO NOTRANJO MOČ. Lahko PREKINEŠ staro.

Hvala, ker si prebrala mojo zgodbo. Čutim te in hvala, ker čutiš z mano.

 

Jasmina.