PAZI! ČE NEKOMU POMAGAŠ, TE LAHKO “POJE”

Kam je šla naša srčnost; jo je zamenjal strah ali…

S tabo bi želela deliti dogodek iz popoldanskega druženja s sinom. Malo v razmislek…

V ponedeljek sva se pozno popoldan odpravila ven s kolesi. Čeprav je kazalec kazal že proti osmi uri zvečer je bilo zunaj še precej vroče.

Ko sva vozila proti prehodu za pešce sem opazila starejšega možakarja, ki še ni prispel do pločnika. Mislila sem si, naj pohiti, saj je bil še dosti blizu ceste.

Nato prispeva do prehoda za pešce, kjer je na semaforju gorela rdeča luč. Slika je bila jasnejša.

Starejši gospod, zasopihan, rdeč v obraz, ves prestrašen in tresoč s palico v rokah. Oprime se semaforja. Bila sem prepričana, da se bo zgrudil in padel v nezavest oz. da je 100% konec z njim…res je izgledal zelo, zelo slabo. »Kaj mu je: mu je prevroče, ima težave s srcem…«vse »živo« mi je šlo po glavi.

Seveda se nisem niti trenutek obotavljala in sem ga takoj povprašala, če potrebuje pomoč, če je v redu, če mu lahko ali kako pomagam.

Zraven mene je na kolesu čakal sin in mlajša gospa, ki ni za trenutek obrnila pogleda proti starcu ali meni. Delala se je, kot da nič ni.

Gospod mi je dejal, da ne potrebuje pomoči in mi zaupal, da je odšel v lekarno po nova zdravila, ker mu jih je zmanjkalo (v rokah je imel vrečko iz lekarne) in da ima bolezen (ime sem preslišala). Še nekaj krat sem ga vprašala, če je res v redu (ni me prepričal, da ne potrebuje pomoči, ker sem ponovno mislila, da je res hudo) in da sem mu na razpolago. Njegov glas je bil glede na njegovo stanje zelo jasen in izgledal je zelo prisoten. Razložil mi je tudi, da je že navajen na bolezen in da je skoraj večino časa tak. Nato mi je pokazal, da je blizu doma in da bo vse v redu.

Vmes sem se še pošalila: »Vas bomo mi trije nesli, vsi skupaj smo precej močni, a ne?« in z nasmehom pogledala mlajšo damo, ki se je delala, kot da nič ni. Potem me je pogledala in se precej kislo nasmejala – ja, tisti nasmeh z malo krivde. Saj…zanalašč sem ji ga vzbudila. Priznam.

Kmalu je bila zelena in smo šli naprej, vsak svojo pot. Pred tem se mi je gospod še zahvalil »hvala, veste, zelo redko se zgodi, da kdo kdaj vpraša…«

S sinom prideva na drugo stran ceste in mi reče: »mami, vedel sem, da ga boš vprašala, če potrebuje pomoč; če nebi bilo zraven tebe, bi ga jaz…ampak saj veš..si bila ti…« Razumem, da je še mlad in mu je včasih kaj nerodno; sem pa 100% prepričana, da bi ga vprašal, če mene ne bi bilo zraven. Vsekakor sem mu bila vzor, vzgled.

Starši kažemo, otroci se učijo.

Kar sem želela pa poudariti je naslednje: prišla sva na drugo stran ceste, kjer je sin izvajal trike s kolesom. Tudi če jih nebi, bi počakala, da vidim kaj se bo dogajalo s starim gospodom. Še vedno je stopical (to pomeni nekje cca. 2 koraka v eni minuti), še vedno je zelooooo slabo izgledal. Mimo njega je v naslejdnjih petih minutah šlo najmanj 20 ljudi, parov…Žalostno je to, da ga niti EN ni vprašal, če potrebuje pomoč; Niti en, nihče…Pogledali in odšli naprej…ali pa se delali kot da nič ni, kot da ne vidijo. Kot mladenka zraven mene.

To me skrbi. Kje je naše srce? Ali smo res tako ogroženi…Zakaj ga nebi vprašali, če potrebuje pomoč? Kaj pa če bi jo zares potreboval? Pustili bi, da se zgodi najhujše.

Veš zakaj ne? Ker nas je strah.

Zgradili smo si zidove okrog nas in zaprli vrata ljubezni.

Zato.

Ker smo ogroženi.

Prestrašeni.

Ker se na svetu dogajajo tudi slabe stvari in se bojim zase in naše bližnje.

Strah nas je, ker nas strašijo, mi pa jim verjamemo.

Seveda – radi bi nas prestrašili. Bolj kot nas je strah, manj smo povezani, manj se lahko upremo sistemu.

Bolj nas je strah, manj je prostora za ljubezen.

Tak je načrt – npr. Amerike. Narediti ljudi prestrašene.

Včasih mislimo, da se vsiljujemo in da se nas ne tiče. Da nas nihče ni prosil za pomoč. Ja, tudi to včasih drži – želimo pomagati na silo, vsiljujemo svojo pomoč.

Ampak…kaj bi mi pa ta starec lahko naredil?

Niso, res niso vsi samo slabi, nesramni, škodoželjni…

Tudi, če nimaš več zaupanja v ljudi.

Obstajajo še srčni ljudje. Prikličeš jih tako, da pričneš sama postajati srčna. To kar oddajamo, to dobimo.

Preveri, kaj oddajaš, kako misliš, kakšne ljudi pritegneš v svoje življenje oz. s kom se družiš.

Kaj pa če boš ti ali kdo, ki ti je zelo blizu kdaj potreboval pomoč in ne bo nikogar, ki bi se obrnil?

Vedno znova izhajaj iz sebe.

 

Vsekakor se nimam za junakinjo. To se mi ne zdi nič junaškega, saj bi že samo po sebi moralo biti tako. Samoumevno.

 

Kot sem rekla: za razmisliti 🙂

Objem.