Kaj privoščiš tistim, ki so te prizadeli? Najbrž bolečino in da bi trpeli, kot si ti ali pa še bolj.

Čudovita misel me vrnila nazaj in spomnila na en dogodek, ki je bil povezan z mojim maščevanjem.

 

»NIKOLI DRUGIM NE PRIVOŠČI BOLEČINE. TO NISI TI. ČE TE LJUDJE PRIZADENEJO JE TO ZATO, KER SAMI NOSIJO BOLEČINO.
PRIVOŠČI JIM OZDRAVLJENJE.
TO JE TISTO, KAR POTREBUJEJO«.

 

Ni minilo veliko časa od tega, ko sem opravila izpit za avto. Pri vseh izpitih in šolah, ki sem jih naredila je bil vsaj zame to eden najtežjih izpitov. Morda sem imela nekje v podzavesti prepričanje o tem, da smo ženske slabe voznice; kako ga ne bi imela, saj je oče mamo nenehno »kregal« kako ne zna voziti in dela vse narobe, ko je vozila ona. Od nekje je ostal spomin oz. prepričanje, da smo ženske slabše voznice od moških, čeprav tega danes več ne verjamem in ne občutim. Pravzaprav sploh nisem želela povedati tega, ampak bolj to, da na začetku nisem nikakor rada (morda iz zgornjih vzrokov) vozila avtomobila in še vse skupaj se mi je zdelo težko.

Ne dolgo za tem, ko sem opravila vozniški izpit sem doživela prvo nesrečo. Seveda prikličeš in ustvariš situacijo v skladu vibracije, ki jo oddajaš.

Zapeljem iz uvoza, kjer so postaje za pranje avtomobilov in naprej bencinska črpalka. Opazim, da se avto pred mano pomika nazaj. Ustavim se in počakam, kaj bo naredil. Avto me ni opazil in se zaletel vame.

Pokličemo policijo. Prijazen policaj zazna mojo negotovst predvsem pa strah. Povpraša me o tem, kaj se je zgodilo. Nekako sem bila tako zmedena, da nisem znala odgovoriti tega, kar sem napisala v zgornjem enem stavku. Gospod, ki je bil v avtu in se je zaletel vame je mojo zmedenost prepoznal in izkoristil zgodbo sebi v prid, tako da je na koncu izpadlo tako, da sem povzročila nesrečo jaz. Policaj me je še enkrat povprašal. Dal mi je še eno priložnost – imela sem občutek, da mi verjame: »zdaj pa še enkrat povej«. Zdi se mi, da mi je celo besede polagal v usta, ampak enostavno nisem zmogla. Druga stran je bila močnejša. Od zmedenosti in začudenosti predvsem pa razočaranja nisem znala natančno razložiti kaj in kako se je zgodilo. Nato sem izpadla kriva jaz: dobila sem kazen za popravilo avta in še policijsko kazen.

Bila sem zelo, zelo jezna, besna. Temu, ki se je zaletel vame in izkoristil mojo neznanje in nemoč proti meni v korist sebi, sem pred policajem v solzah rekla: »vrnilo se ti bo. Tvojim otrokom se bo vrnilo. Takrat se spomni name – da se ti je to zgodilo zaradi tega…« Res surovo in jezno sem mu zabrusila nekaj zelo bolečih. Ne vem, morda njega to sploh ni bolelo in ni vedel, kaj sem mu želela povedati – čeprav morda kje v sebi…on je dosegel svoje in bil zadovoljen. Izognil se je kazni a karmi ne. Tudi meni je bila namenjena točno takšna izkušnja; po drugi strani, moja karma.

Čez kakšno leto ali dve, ne spomnim se natančno, sem tega človeka zagledala, kako z družino vstopa v neko trgovino. Takrat se je v meni zbudilo neko sočutje: iskreno v srcu mi je bilo žal za besede, ki sem mu jih izgovorila. Ja, morda lahko rečem, da sem kljub vsemu občutila krivdo zaradi tega, kar sem mu izrekla. Čeprav je bil on tisti, ki je naredil napako.

V bistvu ljudje, ki so nesramni, grobi, škodoželjnji, nasilni, lažejo…trpijo NAJBOLJ. V sebi nosijo toliko bolečine, toliko ran…in tukaj so, da s svojimi dejanji kričijo in v bistvu kličejo na pomoč. Radi bi bili vidni, opaženi in slišani. Res je – včasih je za naš ego to tako težko sprejeti in razumeti. Mislimo si: »toliko slabega so naredili, toliko oseb so prizadeli in tolikim so škodili…hudič, naj trpi…«

Če razumemo zakone življenja oz. zakone univerzuma: kar daješ, se ti vrne. V podobni obliki. S kakšno energijo oz. silo suneš se ti bo v podobni meri slej ko prej vrnilo nazaj. To velja za vse: zate, zame in slehernega človeka na zemlji in vsa bitja onkraj vesolja. Tukaj ni razlike in ni napak. Včasih samo tako izgleda: nekdo počne slabe stvari in živi lagodno življenje, kot da ne bi bilo pravično. Morda je ravno to njegova »kazen«; ampak slej ko prej se vse izravna; če ne v tem življenju, pa v naslednjem. Ali pa se bo izrazilo skozi ljudi, ki so nam blizu in bodo trpeli.

Vedno se vse izravna – zato vedi, da če nekomu kljub vsemu slabemu, ki ti je povzorčil želiš slabo, škoduješ samo sebi. Zaupaj življenju in univerzumu, da je za vse poskrbljeno. NIKAKOR NI TVOJA NALOGA, DA SODIŠ in vračaš MILO ZA DRAGO. Pusti, da življenje samo naredi svoje. Raje ta čas posveti sebi in razumevanju. Verjemi – veliko več boš imela od tega, kot od maščevanja.

Nekdo nas prizadene in mu želimo, da se mu vse vrne in da bo prizadet vsaj toliko, kolikor je prizadel nas. In če nas kdo prizadene ali mi njega se že vrača in trpita obe strani. Ko smo prizadeti in čutimo bolečino je morda včasih zelo težko nekomu, ki nas je prizadel, želeti ozdravljenje. Ampak nazadnje je res, da nas nihče ne more prizadeti, če sam ni prizadet in v sebi ne nosi bolečine. Kako bi nas lahko prizadel človek, ki ji ozdravljen in v sebi nosi samo ljubezen. Včasih težko, ampak trudimo se, da ozavšečamo ta del nas, ki pravi, da je težko in raje delamo na razumevanju in tem, da če nekoga blagoslavljamo z ozdravitvijo pomagamo v največji meri sebi…