Ne obstaja ljubezen ki bi bila napačna; obstajajo samo ljudje, ki karkoli imenujejo ljubezen. Ne obstaja za vedno zlomljeno srce; obstaja samo srce, ki sebi ne dopušča, da raste. Ne obstajata dve oddaljeni duši; obstajata samo dva človeka, ki sta se odločila, da se bosta oddaljila en od drugega.

 

Nekateri ljudje pravijo, da večna ljubezen ne obstaja. To govorijo samo tisti, ki se bojijo živeti večno ljubezen. To govorijo točno isti ljudje, ki verjamejo, da je bolečina večna, ljubezen pa ne. Tako jim je lažje. Za to, da je bolečina večna, ti ni treba narediti ničesar – dovolj je, da samo govoriš o njej. Ampak da bi bila ljubezen večna ni dovolj, da samo govoriš o njej – ampak da zanjo narediš vse.

 

Zato se o ljubezni danes samo bere. Ali se jo gleda v filmih. Ali se o njej posluša od dedkov in babic. Obstaja še naprej, ampak nekje daleč stran od nas. Kot v nekem drugem času, drugi dimenziji, kjer se dogaja nekim drugim ljudem.  Kot da med nama več ne obstaja, se ne občuti na najini koži in ne utripa v najinih srcih. Kot da so najine okoliščine pripeljale do tega, da prizadenejo kultiviranje semena ljubezni.

 

Lahko zaključimo, da je ljubezen bolj uspevala v nekih sušnih dnevih; kot ni bilo izbire, ko je bilo manj možnosti, ko se ni izbiralo ampak »moralo«. Danes, v kapljah dežja izgleda, kot da je potreben večji pogum da se odločiš za eno kapljico, ki ti je bila dodeljena. Ta kapljica je bila nekoč prav tista, ki ti je gasila žejo, kot malo vode na dlani. Danes škropi iz vseh strani, večina ljudi pa sovraži dež.

 

Mnogo govorimo a se malo pogovarjamo. Pričakujemo in ne omogočamo. Dajemo se, a se ne prepustimo. Zahtevamo, da naj nam bo čustveno povrnjeno – medtem, ko dajemo samo na obroke. Prepustimo se, ampak samo do »prvega vogala«. Telesa drhtijo, a redkokdo se ljubi. Končujemo, a nikdar ne zaključimo. Živimo skupaj, a ne živimo v skupnosti.

 

Ljubezen je lepa. Ko pa se dopamin enkrat preneha pretakati po krvi, od nas zahteva, da se ustavimo in odločimo. Da ugotovimo, da samo držanje za roke za nas ni več dovolj, ampak dajanje roke takrat, ko je to potrebno. Da ni več dovolj samo spati poleg nekoga, ampak tudi sanjati iste sanje. Da ni dovolj samo želeti najboljše za osebo, ki jo ljubimo, ampak jo podpirati pri tem, kar ona misli, da je najbolje za njo. Da se odločimo, da ta mir, ki smo ga spoznali skozi ljubezen tudi čuvamo.

 

Da se odločimo, da s tem spokojnim občutkom, ki nam ga je dala ljubezen, gradimo dom. Da se odločimo, da je naša pot ljubezen in ne ljubezen cilj na naši poti. Ljubezen je odločitev – to je zavestna izbira, da nam nekaj, kar nam je življenjski ideal, postane način življenja. Ne boj se – zato ti ni treba poguma. To je najbolj osvobojajoči trenutek, ko ugotoviš, da poleg vse ljubezni okrog tebe, tudi ti znotraj sebe postajaš ljubezen.

 

-Blogdan-