VEŠ, KAJ IMAŠ?

Pozdravljena.

Vsako jutro, ko se zbudim se zahvalim. Dan pričnem s hvaležnostjo. To je postalo moja navada, rutina in v bistvu se tako že zjutraj zahvalim življenju in sebi za vse dobro.

Zahvalim se za prijeten spanec, vodo, hrano, dom, mir, ljudi, ki jih imam okrog sebe, za možnost spoznavanja Ljubezni in življenja, zdravje, za vse dobro…zahvalim se tudi za vse vas, ki ste pripravljeni rasti in postati boljši ljudje….in še za veliko drugih stvari.

In moja hvaležnost za VSE TO se je po obisku Dunaja še povečala. Spomnim se, da sem se podobno počutila že po obisku Egipta. Sedaj sem še BOLJ HVALEŽNA za vse kar sem, kar imam in kjer živim.

Priznam, da sem “zapečkarka.” Enostavno nimam potrebe po potovanjih. Grem v gozd in se čudim Lepoti Življenja že tukaj 🙂 Pogledam skozi okno in zagledam isto nebo, kot bi ga v New Yorku. Vidim življenje. Vsepovsod. Že od nekdaj.
Glede na mojega brata, ki je čisto nasprotje mene in celo življenje že potuje. Vsepovsod je bil, po celem svetu in okrog celega sveta. Sva čisto nasprotje.

Ampak kdaj sem kam odpravim tudi jaz. Na Dunaju sem bila pred kakšnimi 20-imi leti – na kratko in želela sem se enkrat vrniti in si ga malo bolj ogledati oz. doživeti.

Mesto je čudovito, zgodovina, parki, arhitekrura, cerkve…čudovito.

Tisto, kaj je drugače pa je energija…energija ljudi, ki ustvarjajo mesto. Kako blizu nas in kakšno mešanje narodov, multikultura na višku. Čisto drugi svet! Vsaj zame. Ko se navadiš na situacijo, jo sprejmeš. Tako je pri vseh stvareh. Če tam živiš, se navadiš, sprejmeš in postane del tebe. Postane ti vsakdanje in blizu. Adaptiraš se, bolj ali manj.

Če pa obiščeš tak kraj za nekaj dni, pa potrebuješ nekaj časa, da se adaptiraš. Sploh, če je energija tako drugačna od tvoje. Pa je “samo” Dunaj. Kaj bi šele rekla, da obiščem Tokio :))) In naj ti povem, da sem imela kar veliko priložnosti, za “delo na sebi.” Hvala bogu, da imam pri sebi orodja, ki mi pomagajo, da se umirim. Predvsem sem vadila zaupanje, ker se nisem počutila varno.

Bili smo v hotelu 15 min. iz centra Dunaja, kjer je bilo prav tako “mesto v mestu.” Dunaj je ogromen in ima skoraj 2 milijona prebivalcev, kot CELA Slovenija. Tukaj, kjer je bil naš hotel je bilo tudi majhno mesto – kot npr. Celje pri nas. Z možem sva odšla zjutraj na kavo; Zanimivo in drugače je že to, da so na vsake nekaj metrov skupine (kot neke tolpe) moških, žensk, otrok (predvsem so to begunci, ženske seveda pokrite od glave do pet), ki sedijo, se pogovarjajo in delajo nič. Nekaj metrov naprej je “štant,” kjer te na veliko vabijo noter, malo naprej teče mimo dekle, v “hot” kratkih vročih hlačkah…Predvsem pa znanje nemščine skoraj ni potrebno, kjer te vsi nagovarjajo “e, gdje ste vi.” Skratka – mešanica kultur, totalna. Ves svet v malem.

V meni se je vzbudil občutek strahu. Nisem se počutila varne, nikakor. Po moji glavi so se rojevale misli, da nikdar ne bi pustila tukaj otroka zunaj samega, da se igra; ali šla sama skozi mesto zvečer. Že zeloooooo dolgo nisem občutia takšnega nelagodja.
Prav oklepala sem se svojega moža. Zdelo se mi je, da prav očitno “bulijo” vame, kot takrat, ko sem bila v Egiptu. Sploh muslimani. Ker sem blond.

Takoj, ko sem zaznala kakšne misli mislim, sem jih zamenjala z mislimi zaupanja in varnosti. “Jasmina, varna si. Varna si. Si na pravem mestu ob pravem času. Univerzum te čuva in ljubeče skrbi zate. Varna si.”
Nato sem delala vajo, kjer gledaš skozi ljudi in te spomnija, da smo v svojem središču vsi Ljubezen in Resnica in da nas ločujejo samo druga prepričanja, pogledi, odnos…

Ker – strah pritegne strah. Zaupanje, zaupanje. Tako sem se pomirila.

Nato se z možem vračava v hotel, kjer so imeli pred hotelom za izposojo dva električna skiroja (za hotelske goste). Že kar nekaj metrov pred nama zagledam moškega in sina na skiroju. Nanju nisem polagala pozornosti. Dokler ne zagledam še enega fanta, ki se trudi odpeljati še durgi skiro. Ta prične piskati, tuliti na ves glas (saj so očitno zaščiteni), ta fant še poskuša, nato se ustraši in ugotovi, da le ne bo šlo in gre naprej.
Tako mi je “kliknilo” da je enemu uspelo in se je mirne volje odpeljal. Ukradel je skiro.
Mirno, kot da je to, da vzameš nekaj normalnega, smešnega. To so bili romi.

Potem vsiljivci, ki so zelo nevljudno prosili za denar…na vsak način. Kar rinili so vate.
Še in še priložnosti za rast. Pa že doma jih je veliko :))) Včasih preveč…Kaj šele tukaj.

Veš, kje si, kaj imaš??? Raj na zemlji, vsaj zaenkrat!RAAAAAJ!! Ni druge besede, kot tukaj imamo raj (jaz gledam iz sebe, seveda se kdo ne bi strinjal, ker spet gleda iz sebe).

Elegantna, čista, lepa Slovenija…urejena, na nivoju. Ljubljana je res čista eleganca, ni čudno, da je dobila nagrado za najlepšo prestolnico Evrope. Ker je, zasluženo. Pa zrak. Kakšne ZRAK IMAMO. Pa VOOODAAA!!! Mmmm, kako je dobra.

Za moje pojme smo svetlobna leta pred Dunajem.
Seveda, ni vse idealno in bi lahko bilo marsikaj boljše.
Sama se želim koncentrirati na pozitivne stvari. Tam kamor daš pozornost, tisto raste. Zato vedno rada izpostavljam to, kar je dobro, ne to, kar ni.

Imamo VARNOST, MIR..In veš kaj??
Kaj se mi zdi najbolj pomembno? Da zaznavam ZAVEST ljudi na dosti višjem nivoju.
Res izjemno hitro napredujemo v zadnjem času. Toliko ljudi se ozavešča, želi napredovati…

TAKO ZELO smo napredovali v zavesti. Samo poglej, kaj se dogaja pri nas!! Največji svetovni učitelji gostjujejo pri nas in polnijo dvorane; Tudi sama polnim dvorane in spoznavam čudovite ženske, ki bi želele napredovati. Spoznavam, koliko srčnih ljudi obstaja, koliko potencialnih življenjskih prijateljic bi lahko imela. Ozaveščamo se z najboljšimi možnimi opcijami, jogami, usmeritvami. Skupaj delamo VELIK preboj.

Ko grem skozi mesto se počutim domače, blizu smo mi mi. Naš način, naša kultura, naše povezaveze. NI VSEENO, kje se rodiš. Tam kjer se rodiš, ti je bilo namenjeno, da širiš, rasteš in ustvarjaš.

NA SILO združiti kulture in jih adaptirati…NE GRE. Kar sem se v življenju naučila, ena izmed lekcij je ta, da NE GRE NA SILO – NIČ ne gre na silo.

In na Dunaju sem zaznala ravno to: na silo…Vsi, si so preseljeni iz za nas “ekstremnih” okolij imajo svojo kulturo, ki jim teče po žilah. Vsi smo ljudje. Ampak smo drugačni. Drugače mislimo, dihamo, delujemo. S tem ni nič narobe.
To je v nas, močan zapis v naših celicah. Seveda se ga da spremeniti!! Ampak vse rabi svoj čas. Poglej: če pridemo mi na vzhod, nas nihče ne vpraša ali si želimo dati ruto okrog glave – daj si jo, ali pa zapusti našo državo. Takoj se prilagodimo. Zdi se mi, da je rešitev v prilagajanju in spoštovanju tradicije in načinov življenja v neki državi. Nenazadnje si ti gost in se obnašaj po njihvovih pravilih in kulturi. To pomeni spoštovanje države, ki te je sprejela in ti daje kruh. Ona te je sprejela in ti dala možnost. Vrni ji to, kar ti daje s hvaležnostjo in spoštovanjem. Ne kot: “mi smo boljši, naša kultura je boljša…” zato nastanejo vojne. Ker vsak misli, da je boljši.

Dokler ne bomo osvojili prilagajanja in SPOŠTOVANJA druge kulture, da je lahko to, kar je in ji pustili da diha…do takrat se ne bo nič spremenilo.

Zaključek: včasih je treba kam iti in videti še kaj drugega, da veš kaj imaš oz. da se vsaj spomniš še globje, če kdaj za trenutek pozabiš.

Ta teden sem dobila več krat isto spominjanje: “Jasmina, srečo imamo pred nosom. Tukaj je. Na nas pa je, da si jo dovolimo na široko sprejeti v svoje srce. Nikamor nam ni treba iti, da spoznamo to Resnico. Vse je že tukaj, pri nas, v nas.”

Hvala, ker si tukaj <3 <3